23

RAZSTAVA 23

Petra Čeh, um. zgod. in soc. kult.
Fotonični trenutki, 6. 6. – 30. 6. 2012, Galerija Skrinja

Pričujoča razstava 23 izpostavlja odsotnost dokumentarnega in poskus preseganja vsakdanjika posameznih avtorjev, ki se večinoma ne ukvarjajo z estetskimi ideali, temveč z drugimi, celo eksistencialnimi vprašanji. Slednja so pri nekaterih bolj berljiva, pri drugih manj. Perspektiva videnega je odvisna od gledalca, ki aplicirana vprašanja nezavedno posrka, odgovore nanje pa izoblikuje individualno, morda celo z zamikom.

23 je razstava mlade generacije slovenskih fotografov. Težko bi rekli, da gre za presek splošne fotografske dejavnosti na Slovenskem, saj gre za prikaz individualnih zgodb. Izbor fotografij sta naredila Iris Anam Cara (Galerija) in priznani ameriški fotograf ter profesor Roberto Muffoletto. Njegovo oko je zunanje in objektivno zrcalo prikazanega preseka, kakor ga vidi svet (VASA project).

Vsakega avtorja reprezentira zgolj ena fotografija, s čimer je potencirana intenzivnost menjavanja motivov: raznolikost kolektivnega. Rdeča nit je osebno doživljanje in individualno razumevanje sveta posameznega avtorja. Zanimajo nas torej oni sami in njihova miselna percepcija. Tokrat ne gre za poskus predstavitve njihovega sicer značilnega opusa.

Eden vidnejših predstavnikov mlade generacije je Ciril Jazbec, ki je del svoje poti že tlakoval s pomembnimi nagradami (PDN Photo Annual NY 2012). Tokrat predstavlja  fotografijo, izčiščeno vseh detajlov. Horizont je oddaljen in predstavlja mejo grožnje – nemočno opazovanje goltanja oceana, ki požira obalo. Je mozaični delec fotografskega zapisa o izginjanju Kiribatskih atolov v Tihem oceanu za posledicami globalnega segrevanja. Gre za empatično doživljanje omenjenega procesa na katerega gleda svet še zmeraj prekomerno ignorantsko.  

Darko Šemen navduši s subtilno pridušenim hiperrealizmom. Figura, postavljena v brezčasnem prostoru, namesto glave nosi odgovornost sveta. Podobno kakor svet, nosi individuum nakopičenost spominov in identitet naenkrat, v samem sebi, na enem mestu. Po Beltingu je kraj podob, kar ga zaznamuje tudi za naprej – za prihodnost. Avtorja zanima interakcija spomina s posameznikom. Kakšna je lahko izkušnja spomina oz. njegova percepcija izkušnje? Se spreminja spomin ali izkušnja?

Katarina Kokalj spaja štiri fotografije v eno. Gre za detajl iz lirične serije Spominčice, ki odseva iskanje nežnosti v kotičkih realnega sveta. Je prikaz večplastnosti življenja v enem: kot drevo, ki liste izgublja (realno), a jih tudi producira (sanjsko, željeno). Četvorka nas navdaja z melanholijo minljivosti, ki poteka na vsakem koraku, a velikokrat mimo nas in skrita v različne oblike. Avtorica izpolnjuje predvsem svojo lastno vizijo umetniškega.

Študentka fotografije Katra Petriček je pripovedovalka zgodb nastalih skozi objektiv. Megličen pogled na veduto je prikaz lastne zgodbe in občutka. Slednji je produkt opazovalca, katerega lastna zgodba je morda neznana in preslišana, a vendar materializirana skozi pogled drugega – saj smo vendar vsi eno v drugem, produkt preteklih zgodb in ljudi. 

Na drugi strani se Vladimir Mićković zgodbam izogiba. Njegova fotografija je pozitivno naivno naravnana, ni posebne filozofije, je preprosto to, kar vidimo: čista pokrajina s črno-belima protagonistkama, ki zreta v nas. Loči ju le žica – metafora preseka med željenim in dejanskim:  turistično dojemanje podeželja v očeh »mestnih otrok«.

Borut Sluga nadaljuje delo slovenskih klasikov, temelj njegovega vzora je namreč Stojan Kerbler. Opira se na tendenco, da se tradicija nenehno spreminja. Skozi objektiv komentira slovenske veselice, ki niso tisto, kar so včasih bile – a ena stvar ostaja nespremenjena: otroška želja, ki nabito polno množico ignorira preprosto za to, da s pogledom sledi svojemu balonu, ki se dviga v zrak.

Lahko bi rekli, da na klasiko prisega tudi Ada Hamza. Uporablja samo analogne fotoaparate in jim prepušča, da naredijo svoje – občutek vznemirjenja. Fotografija predstavlja nasprotje dveh: človeka in narave. Na eni strani dinamika gibanja in človekov trud, na drugi strani mirno in pasivno morje. Daleč naokoli, kot da mu je malo mar za človeško prizadevanje.

Matevž Kosterov svoje fotografije ustvarja spontano. Prikazana je nastala v muzeju, ko je avtor želel fotografirati razstavljeno delo Maje Zupan. Nakazuje dvojno diametralnost: realnost sili šopek cvetlic k razpadanju in ovenevanju, medtem ko je v svoji ideji na fotografiji večen. Na vsaki strani mize sta moški in ženska, kot večni kontrapol, ki nenehno kljubuje sociološkim teorijam – kdo od njiju bo v ideji postal večen, kdo bo klonil?

Z relacijo moči družbenega spola, se ukvarja tudi Katja Goljat. Pomenljiv naslov serije He said that he will let me go one day govori o nasilju nad ženskami. Pod vplivi znanih medijskih zgodb si s kančkom domišljije predstavljamo intimno dramo, skrčeno med štiri stene. Ob tem se odpira nemalo vprašanj: kaj počne, ko je sama? Ali je sploh zaklenjena? Kdo je njen moški? Mračno pridušena svetloba stopnjuje občutek nemoči in žalost srčnega utripa.

Andraž Gregorič, se je med svojim dopustovanjem na Tenerifih odločil, da bo fotografiral tisto, česar mu je pri nas manjkalo. Fotografije prikazujejo easy going people, kakor jih sam poimenuje, ki v življenju ne hitijo. Čas se je ustavil, prostor postane relativen. Človek je materializirano nihanje med obojim, sinhronost pa je odvisna od posameznikovega zavedanja slednjega.

Andraž Jenkole je s svojimi fotografijami krajine navdušil že na SŠOF. Avtor s svojimi izdelanimi in jasnimi kompozicijami ter izrednim občutkom za svetlobo, spominja na vzore, ki so mu verjetno blizu (Weston, Adams). S predstavljeno fotografijo sicer ne izraža prej omenjenega, deluje namreč precej bolj spontano in neizmerjeno. Motiv je statičen, odsotnost svetlobe pa poudarja priokus dramatičnega.

Kot kulturologinjo Špelo Škulj zanimajo osebne zgodbe, ki jih lahko beremo tudi univerazalno. Njena dokumentarna fotografija nosi pečat lastne subjektivnosti, ki je avtorica ne želi prikriti niti objektivizirati. Umetna narava, ki jo ustvarja človek (stroji, industrija), nas navdaja s posebno estetiko. Poti pa so kot arhetip oz. simbol tako ali tako že ustaljeni motiv v zgodovini umetnosti.

Nika Furlan predstavlja fragmente svojega čustvenega vsakdana. Dinamika motiva nas popelje v avtoričin svet, ki se nahaja v seganju po rahločutnih detajlih trenutkov in čustev. Nenehna lokomocija bivanja nas lahko naredi dovzetnejše za dejansko zavedanje časovnega poteka, ki sicer prehitro zbeži.

Nenehno pretakanje pozornosti med naravo in sebstvom, je tema, ki jo najpogosteje uporablja Ivica Čendak. Njena predstavljena fotografija se ukvarja s prepletanjem moške in ženske narave. Oba zamegljena, da težko vidimo kdo spoh sta, nas opozarja na problematiko poglabljanja v psiho drugega in posledično zaradi tega, tudi v svojo. Se res vidimo in prepoznamo v ogledalu ali je vse skupaj samo zamegljen občutek? Zelo estetsko združena pola, ki imata vsem razlikam navkljub veliko podobnih želja.

Luka Drakskobler je že znanec v fotografskem prostoru; je dobitnik nagrade Slovenian Press Photo v večih kategorijah. Ob vsem družbenokritičnem dokumentiranju na drugi strani odstira trenutke v naravi. Neoteženo in svobodno gibanje živali je ujel pod vodo. Črnobela fotografija poudari snope svetlobe, kar deluje nežno in subtilno. S tem želi vzpodbuditi gledalčevo osebno dojemanje ujetega motiva.

Fotoreporter Matjaž Rušt je nagrajenec s področja novinarske fotografije in trenutno deluje na Kitajskem. Fotografira stvari do katerih goji poseben občutek in se ga na svoj način dotaknejo. Na drugi strani v dokumentarni fotografiji ne išče čustvenih presežkov in globokih zgodb, temveč predstavlja manj znane stvari, ki v medijih ne najdejo svojega prostora. Preprosti vsakdan, ki ga še sami velikokrat spregledamo.

V sobane skritih intim in krvavečih misli nas popelje Peter Mrhar. Tukaj ni prostora za narejenost, ki nosi masko v vsakodnevni rutini igranja vlog. Tukaj je naša osebnost tista, ki je maska sama po sebi. Kdaj odložimo masko prefinjene in cinične estetiziranosti in pokažemo masko naše lastne biti, in kaj se dejansko tam skriva, so odgovori, ki jih morda niti ne želimo najti.

Razmišljanje o famme fatale, kot nam ga podaja Taja Polovšak je prepojeno s cigaretnim dimom in izstopajočo rdečo barvo. Preprosta postavitev nam odpira pogled, kjer priljubljen motiv ni podkrepljen s stereotipi, temveč nam portret prikazuje mirno in razmišljujočo naravo ženskega bitja, ki je kot taka v realnem svetu prisotna veliko bolj, kakor s prtljago klišejev, ki nam jih nakazujejo popmediji.

Matija Medved je študent vizualnih komunikacij. Glavnino navdiha tokrat predstavljajo rože. Fotografija je barvno nabita, čeprav se igra z mislijo, da je manj več – rdeči cvetovi delujejo kat kapljice, ki hipnotizirajo naš pogled do te mere, da nam okolica cvetov sploh ni več pomembna. Kakor rek, da ni vse zlato, kar se sveti ali predstava psihologije privlačnosti in zbirka človeških napak, ki jih vedno znova ponavljamo.

Nino Rojc navdihuje problematika pogleda, gledanja in telesa, zato so na njenih fotografijah pretežno ljudje. Na fotografiji najdemo dve telesi – katero je sploh realno? Sta dve različni ali sta obe eno? Oseba ujeta v trenutek, ki ga vizualno izmerimo skozi različne poglede in zorne kote, nas ne zadovolji s pogledom nazaj, zato nas prisili, da mi hlastamo za njim.

Fotografije Klemna Ilovarja iščejo navdih v vsakdanjih malenkostih pa tudi v kompleksnih idejah. Soočeni smo z odsotnostjo detajlov, zaradi česar našega pogleda nič več ne ovira. Zaradi zaprtega prostora in zornega kota, soba deluje neugodno - kakor kletka v katero je ujeta žival še celo/tudi po smrti. Žival z razprtimi perutmi sicer deluje mogočno, vendar jo lahko razumemo kot reminiscenco na imaginarno kletko lastne ujetosti.

Kaja Božič prodira v esenco življenja in ugotavlja kaj se zgodi v trenutku umiranja. Predstavlja zadnji (iz)dih, ki je nabit s čustveno vizualizacijo. Avtorica je sodelujočim predala odgovornost, da sami predstavijo svoj uvid zadnjega. Biološko se nam zdi vse izračunljivo, ampak ali je res tako? Soočanje s pogledom na poslednje sekunde nas sili k uvidu, ki ga v lastnem zavedanju radi preziramo.
Darko Sintič se ukvarja s problematiko senčenja in osvetljevanja. Slednje ima tudi simbolno moč – predstavlja jing in jang, kakor pravi sam, in si prizadeva za čim večji učinek kontrasta. Fotografija je izsek serije Shadow highlights. Svetloba predstavlja vrhunce, senca pa nasprotje temu. Eno z drugim proizvaja gibanje in ustvarjanje, eno brez drugega ne obstaja.

Zanimivo pogost pojav pričujoče razstave je diametralnost stanj (Gregorič, Kosterov, Hamza), pogledov (Rojc), osvetljevanja (Sintič, Drakskobler), psihe (Mrhar, Božič), pojavov (Jazbec) … Morda je dvojnost tisto, s čimer se vsi velikokrat zapletamo in s pobegom na drugo stran (katerakoli že to je), preslepimo sami sebe. Ampak ali te prebegle maske najbolj občutimo sami ali nažirajo tudi intuicijo drugega? Za predstavljenimi fotografijami stoji marsikatera misel in koncept, ki ga je treba izluščiti, saj nas na prvi pogled lahko pustijo distancirane. So vsakdanje stvari res brez smisla, ideje, koncepta? Čemu bi bilo tako? Tudi v tem se skriva dvojnost: masko običajnega turista si v trenutku nadenemo sami, ko želimo spregledati pomembnost vsakdanjika posameznika, ki v njem živi. Mikrosvet je za nekoga kletka, za drugega veselica, za koga spet nekaj tretjega. Vsakdanjost je lahko zanimiva, če ji dopustimo, da obstaja v vseh variantah bipolarnosti in diametralnosti.

Petra Čeh, um. zgod. in soc. kult.
ceh.petra@gmail.com

copyright 2012 Petra Čeh